Enostransko sprejemanje ukrepov s strani držav članih o izključevanju ponudnikov iz tretjih držav ni skladno s pravom EU: Sodba C-266/22 - CRRC Qingdao Sifang in drugi
Dne 13. marca 2025 je Sodišče EU izdalo predhodno odločitev v primeru C-266/22 - CRRC Qingdao Sifang in drugi, ki obravnava ključno vprašanje pristojnosti za določanje pogojev sodelovanja ponudnikov iz tretjih držav v postopkih javnega naročanja znotraj EU. Dotični spor je nastal, ker je romunski organ Autoritatea pentru Reformă Feroviară (ARF) izključil konzorcij, sestavljen iz kitajskega podjetja CRRC Qingdao Sifang Co. Ltd in romunskega podjetja Astra Vagoane Călători SA, iz postopka javnega naročila za nakup 20 veččlenskih enot za železniški prevoz ter storitev vzdrževanja in popravil. Izključitev je temeljila na novem romunskem zakonu (OUG št. 25/2021), na podlagi katerega konzorcij oziroma kitajsko podjetje ni izpolnjevalo pogojev iz nove zakonske opredelitve »gospodarskega subjekta«. Zakon je omejil sodelovanje podjetij iz tretjih držav brez sporazumov z EU, med katerimi je tudi Ljudska republika Kitajska, saj ni pogodbenica GPA.
V odločitvi C-266/22 je Sodišče EU jasno poudarilo, da ima EU po členu 3(1)(e) PDEU izključno pristojnost na področju skupne trgovinske politike. Posledično države članice ne smejo same sprejemati zakonov, ki izključujejo podjetja iz tretjih držav iz postopkov javnega naročanja, razen če je skladno s pravom EU to v njihovi pristojnosti.
Člen 25 Direktive 2014/24/EU o javnem naročanju določa, da se enaka obravnava zagotavlja le podjetjem iz držav, s katerimi ima EU sklenjene mednarodne sporazume, kot je GPA, saj se tako prepreči avtomatično uveljavljanje pravic ponudnikov iz drugih držav, ki niso pravno zavezane sporazumu z EU. Ker EU ni sprejela posebnega akta, ki bi urejal izključitev ali dovoljevanje dostopa ponudnikov iz Kitajske, romunski zakon ni imel pravne veljave.
Sodba dodatno potrjuje razlago, ki jo je Sodišče podalo že v zadevi C‑652/22 - Kolin Inşaat, in utrjuje pravno načelo, da v odsotnosti mednarodnega sporazuma ali zakonodajnega akta EU ponudniki iz tretjih držav nimajo pravice do enake obravnave.
Odločitev pomeni, da naročniki ne morejo uporabljati nacionalnih zakonov za izključevanje podjetij iz tretjih držav, če EU tega ne določi. To krepi enotnost v EU in vpliva na konkurenco v javnih naročilih. Sodba hkrati ne pomeni, da imajo gospodarski subjekti iz tretjih držav pravico do sodelovanja. Odločitev o tem je prepuščena naročniku, ki mora ravnati v skladu z načeli prava EU, vendar brez sklicevanja na Direktivo 2014/24/EU, saj ti subjekti prihajajo iz držav, ki niso podpisnice GPA ali drugega sporazuma z EU.
Iz sodbe izhaja jasna obveznost naročnikov, da ob odsotnosti določbe prava EU individualno presojajo sodelovanje ponudnikov iz tretjih držav, pri tem pa ne smejo slediti nacionalnim zakonskim prepovedim, razen če imajo pristojnost v skladu s pravom EU.
Sodba poudarja, da le EU ureja dostop tretjih držav do javnih naročil, kar zagotavlja poštenost in preglednost. V praksi pa to zahteva večje angažiranje državnih organov pri podpori naročnikom, če želimo zagotoviti pravilno in zakonito ravnanje v postopkih.
